Marijandelj se je bila dobro shodila in je stopala prav čvrsto, ko sta krenila v klanec, ki se je začenjal že sredi Podkorena in se je vil više, vedno više v strmo, črno goro. Sama sta bila na cesti, samo enkrat sta srečala voznika, ki je vozil počasi in previdno navzdol. Zvezde so se že nagibale v zaton, mrzel veter je pihal z zamrznjenih, ko se jima je približal samoten človek in hodil za njima kakor molčeča senca.