Videl je sonce, ki je kljub zimi že toplo grelo, videl je nad sabo strme gore, ki so z navpičnimi stenami kipele v modro nebo in po vsej okolici je bilo razlito toliko radosti, da je pričel prepevati na glas. Ko je zagledal pred sabo ravno polje, pa je zavriskal prav tako glasno in veselo kakor tiste dni, ko se je plazil po gorah in oprezoval za planikami. Po dolgem času je šel spet skozi vas in je pozdravljal ljudi, ki so ga srečevali.