Dasi je bil tudi on praznoveren kakor vsi ljudje v onih časih, se mu je vendarle vse to pripovedovanje zdelo tako abotno, da se je zasmejal sredi povesti. Jeseni je videl Košutnikovo domačijo na lastne oči, spoznal je samega in in je videl zlato, ki se usiplje okrog mladenkine glave ‒ in je vedel, da je človek kot vsi drugi in da so samo ljudje neumni in hudobni, ker govore o njem tako čudno zavite reči. sicer ni mogel biti priseljenec iz nemških krajev, a vendar ni bil domačin, ker mu je jezik zvenel prav po ziljanskem načinu.