je obstal sredi goličave in je nepremično gledal na drzni stan, kamor so ga že od jeseni sem noč in dan vodile nemirne misli. ‒ »Kaj bi dal, če bi smel zdajle v ono domovanje in bi videl zlato krog mladenkine glave?« si je rekel. »Samo za trenutek bi stopil onkraj ograje, naj me le ozmerja, bolelo me ne bo prav nič.«