Zvečer, ko je stal na višini in ga je sonce ogrevalo, je mislil na leseno domovanje onkraj jelove šume. V duhu je videl, kako se razsipajo sončni žarki okrog samotnega doma, a sredi teh žarkov je razločno videl mladenko, ki je stala ob vratih in se ji je čisto zlato vsipalo okrog smejočega se lica. »,« je vzdihnil in v srcu mu je vstalo spet staro hrepenenje, ki ga je siloma gnalo do Košutnikovega domovanja.