Večerilo se je in visoki snežniki so goreli v škrlatni, večerni zarji. Odsev tiste zarje pa je trepetal vseokrog po zagorskem svetu ‒ po peščenih obronkih, po nizkem rušju, po mrzlem, večnem snegu in po zelenih tratinah ... se je nehote razširilo srce, ko se je zamaknil v rožno zarjo, ki je s svojim živim ognjem objemala tihi zagorski svet. Vtaknil je v usta piščalko pa je zasviral krasno pesem, ki je glasno in sladko zvenela v spokojni planinski večer ... je ležal za njim v goščavi in se ni ganil niti za trenutek, kakor da bi se tudi on zamaknil v lepo pesem, ki je prihajala iz Kekčeve piščalke.