Veselo je skakal po senožeti in je prepeval, samo prepeval, da je odmeval njegov glas po molčečih skalah, ki jih je pričel zakrivati večerni. ‒ V tihi koči je premišljeval na trdem pogradu še pozno v noč o siroti in o, ki je tako hudo butal ob steno črne koče na Pehtini senožeti. Pa se je zasmejal, na glas se je zasmejal v veliki radosti.