Pozabil je, da ga je Pehta pošteno premikastila, pozabil na ves svoj strah in samo tega se je zavedal, da je še živa in da je doma na varnem. Nič več ga niso ščemela ušesa in tudi lasje ga niso več boleli. Veselo je skakal po senožeti in je prepeval, samo prepeval, da je odmeval njegov glas po molčečih skalah, ki jih je pričel zakrivati večerni.