Pohitel je v gozd, se vrgel na trato in je zaril obraz v travo pa je jokal v svoji žalosti, da bi se ga kamen usmilil. Vedno in vedno mu je bila pred očmi uboga, slepa. Slišal je njen srebrni glasek, ki poje pesem o škrjančku in pomladi, in v srcu mu je bilo toliko gorja in bolesti, da si je zatiskal oči in sence, ker ga je bolelo, o, tako zelo bolelo!