Še pogledal ga ni več, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegal, da bo nasukal Bedanca še tako strašno, kakor še ni bil nasukal nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel žvižgati veselo zagorsko pesem. A hipoma se je Bedanec okrenil, da je videl prav razločno njegov črno porasli obraz in njegove velike, srdite oči.