Zato pa se je jezil vedno bolj in je premišljal, kako bi prav pošteno zagodel temu divjaku. Še pogledal ga ni več, ampak je zrl neprestano v tla in je prisegal, da bo nasukal Bedanca še tako strašno, kakor še ni bil nasukal nikogar. Ker v svoji nevolji ni znal nič drugega, je pričel žvižgati veselo zagorsko pesem.