je skoraj zajokal, ko se je domislil vsega tega. Roko je ovil Volku okrog vrata, pa je govoril brezsmiselno: »Oj, Volkec, ljubi Volkec! Hudo nama bo zdaj, strašno hudo ... Bedanec je odvedel ponoči naše ljudi, samo zaradi nesrečnega je bil ponoči tukaj.