Samo to mu je bilo jasno in samo tega se je zavedal, da udari zdaj pa zdaj Bedanec na vrata in jih razbije. In je izgubljen, ker Bedancu ne more ubežati nikamor, oj, nikamor ... »Ovbé, ovbé!« je zastokal še enkrat. Potem pa je šinil z roko preko čela in se je obrnil.