Še vedno je stal v hodniku in si ni vedel pomagati in svetovati. Samo to mu je bilo jasno in samo tega se je zavedal, da udari zdaj pa zdaj Bedanec na vrata in jih razbije. In je izgubljen, ker Bedancu ne more ubežati nikamor, oj, nikamor ... »Ovbé, ovbé!« je zastokal še enkrat.