Oj, to bi me pogledal Bedanec in bi se zasmejal, da sem mu priletel v roke kakor poparjen ptič ... Glej, glej ‒ tam tolče po skali in se vedno bolj bliža vratom, ki odpirajo Kosobrinovo skrivno pot. Pa potolče vrata ‒ in Bedanec jih razbije, gotovo razbije.