Medtem pa se domisli nečesa pretkanega, da bo Bedanec kar debelo gledal in se bo praskal za ušesom. O, le naj se trudi, Bedanec; le naj se poti in naj robanti! Saj mu ne bo nič hasnilo ‒ in nazadnje se bo smejal samo; samo se bo smejal in se tolkel po kolenih, kakor se smeje zdaj tam gori na skali.