Molčal je nekaj trenutkov, potem pa je še strašneje ponovil skovikanje. In res se je zdelo, da sedi na strehi samotne koče velika in poje, poje grozno pesem v molčečo noč: »Tevjém-tevjém-uhú ... « Bedanec je pritekel h in ga je zgrabil za rame. ‒ »Vstani,!« je zasopel.