Poslušala je ptice, ki so prepevale po širnem logu, in čudila se je temu krasnemu petju. Sedela je na klopci sredi čudovitega vrta, pa se je smehljala, samo smehljala, ker je pozabila sredi te krasote na vse ‒ na skrbi in na svojo grenko žalost. A predramilo jo je tiho zvonjenje, ki je priplavalo daleč tam iz zagorske vasi.