Videl je bele, navpične stene, ki so se svetile v sončnih; videl je grozne prepade, ki so zijali pod tistimi stenami, in mraz ga je stresel že ob misli na nevarnosti, ki prežé na človeka na tistem strašnem skalovju. »Kaj ni ta gora Škrlatica?« je dejal in še vedno strmel na tiste pečine, ki so se dotikale naravnost modrega neba. »Resnično ‒ to je Škrlatica, in na Škrlatico ni še nihče priplezal.