Jele so se nemirno in plaho zaganjati sem ter tja po želodcu. Ena, ki je bila morda najbolj nežna in lišpava, ni mogla več prebiti v tej plaži, pa je pobegnila skoz požiralnik v glavo in potrkala na vrata lepega hramčka, v katerem je prebivala božja deklica Pamet. Pamet, ki je bila jako gostoljubna gospodična, je odprla žabi in se začela z bodro živalco prav živo in prijetno razgovarjati in kratkočasiti.