Ko se je vinstvo po svetu razširilo, je potrebovalo nebeškega skrbnika in varuha. Sv. skliče svetnike in jih vpraša, kdo bi hotel sprejeti to veliko in imenit no dostojanstvo in službo. Vsi so se v en glas branili, ker so dobro vedeli, koliko greha bo prišlo iz vina, ki bi bilo izročeno njihovi skrbi. Sv. veli: »Ker se nihče za to čast ne oglasi, treba vadljati.« Prinesel je v obeh rokah, da je komaj držal, cel kup kratkih slamic, med katere je vtaknil eno dolgo, in rekel svetnikom: »Vlecite, kdor potegne najdaljšo slamo, bo moral biti čuvaj, slab ali dober, kakor ga bo volja: na službo mu ne bo pazil noben preglednik ali vohun.«