V svoji obilnosti ni pozabil cerkve in revežev in je ostal vedno ponižen, krotak in prijazen proti vsakemu človeku, da ni imel nobenega sovražnika, ki bi mu bil zavidal in želel kake nesreče. Po prav lahki smrti je stopil pred sv., ki težka grehe in dobra dela in sodi duše, ter mu razložil vse natanko, kako je živel in krčmaril. Sv. ne najde v njem nikakega smrtnega greha in mu poda svojo mogočno roko. Takrat se oglasi hudič in zahteva poleg dogovora krčmarjevo dušo. Sv. pa ga zavrne srdito: »Ne blebetaj tako neumno!