Nekaj časa so me imeli za dacarja, potem za komisarja, ki bo razdelil srenjsko zemljo med kmete, nazadnje pa za »kunštovega« človeka, ki išče tod zakladov in dela nemara obenem v kaki jami bankovce. Ko smo sodček izpraznili, vprašam starejše pastirje, če mi oni res ne mislijo nič povedati. Smejaje se pravijo, da naj bom vesel, da so molčali, ker bi mi nikdar ne bili znali in mogli toliko se nalagati kakor oni trije štrkavci.