Pravili so mi šaljivo, kako so me ogledovali, ko sem se jel sprehajati sem ter tja po, in kako so ugibali, čemu sem se priselil v Bršlin in zakaj se potikam vsak dan ravno po njihovih in spašnikih. Nekaj časa so me imeli za dacarja, potem za komisarja, ki bo razdelil srenjsko zemljo med kmete, nazadnje pa za »kunštovega« človeka, ki išče tod zakladov in dela nemara obenem v kaki jami bankovce. Ko smo sodček izpraznili, vprašam starejše pastirje, če mi oni res ne mislijo nič povedati.