Enkrat ali dvakrat sem čul, da tistega, ki ima pri sebi kačji lév, nihče ne vidi. De te hentaj, sem dejal, ta bi bila zame kaj vredna, zlezel bi lahko brez strahu na drevo, ki ima prav dobro sadje, ali pa v vinograd, tudi če bi dal takemu, ki bi me kaj ujezil, brco ali zaušnico, ne bi nič vedel, od kod mu je priletela, pa bi se strašno čudil in zijal, jaz pa bi se na vso moč smejal in norca delal. Ko bi se bilo to potrdilo, bi bil odpustil kačam zaradi edine te dobrote vse njihove hudobije.