Če ga je žena vprašala, kdo mu jih je dal, ji je odgovoril vsak pot, da nahaja še zmerom nove zaklade in da se nadeja te sreče tudi zanaprej. Žena mu je od konca verjela, pozneje se ji je jelo dozdevati to čedalje bolj čudno, bala se je, da hodi morebiti kam krast, vendar jo je tolažilo to, da se ni čulo nikoli nič za kako večjo tatvino ali za kak vlom. Blodilo ji je tudi po glavi, zakaj ga ni nobeno noč doma ravno v petek.