Najstarejši med njimi, ki je bil najbolj bled, upaden in objokan, se približa angelčku in veli: ‚Tu, moj sladki, vidiš pred sabo svojega nesrečnega deda, ki je iz lakomnosti po bogastvu zapisal kačam vir življenja, kri svojo in svojih naslednikov. S svojo neumno pametjo se nisem domislil, kako strašno se pregreši tisti, ki proda le najmanjši del tega, kar je prejel od v življenju in kar je namenil Bog po smrti naši materi zemlji. Železo, s katerim smo obogateli jaz in moji otroci in vnuki, je z našo krvjo ne le kupljeno, ampak iz nje deloma celo storjeno.