Preiskovalci to zanimivo in važno okolnost včasi popolnoma zanemarjajo. Dobe pravljico, katere se drži, kar se veli, še mleko zob, ki pa diši in se sveti po, pa jo zapišejo brez pomisleka med »krasne bisere slavjanske starodavnosti« in začno potem z njo v preučenih akademičnih razpravah razjasnjevati kako posebno temno stran pogansko-indogermanskega bogočastja! Kar koli je na svetu znanosti, stoji do zdaj, izvzemši geologijo, na najbolj kilavih in šibkih nogah slavjanska mitologija.