Še tercijalke so govorile, da mu bode Bog ta greh gotovo odpustil, ker ga je storil ne iz zlobnega, ampak iz predobrega srca, ker je ljubico svojo raje imel nego samega sebe, davši zanjo svoje življenje. Duhoven, ki ga je zakopal, je rekel očitno pred vojaki in drugimi ljudmi, da bi pregrešno bilo pomisliti, da je rajnki pogubljen, ljubezen da mu je pomračila pamet, ali božja milost mu jo je na drugem svetu zopet razsvetlila in je sprejela v vseh rečeh vrlega in poštenega fanta brez dvombe med svoje izvoljene. Glas o Jožetovi smrti je razžalostil vso mirnopeško duhovnijo.