Po njenem odhodu se je ogibal vsake družbe, sedé v samotnem kotu otožne kasarne, je premišljeval lepoto preteklih, brezupnost bodočih in neznansko gorje sedanjih ur, presunilo ga je grozno spoznanje, da mu take teže ni mogoče nositi. O polnoči dobi zapoved, da mora iti na stražo za mestni breg k sivemu stolpu, kjer imajo vojaki shranjen smodnik. Zunaj je metlo, bučala je taka burja, da so se kar strehe rušile in staro drevje se lomilo.