Tako je Vrečarica cel dan učila in opominjala, on pa jo je molče poslušal in hodil brez misli z njo po ulicah in raznih krčmah in prodajalnicah, kamor ga je vodila brižna mati, da bi ga vsaj nekoliko razvedrila.
Rekel ni nobene besedice, ni se dotaknil jedi niti pijače, šele ko je podal materi za slovo roko, je dejal z globokim, v srce segajočim vzdihom in z ubitim, komaj slišnim glasom: ‚Mati, pojte zbogom in molite za zgubljenega sina!’ Vrečarica se je ločila od njega z bridkim jokom, proseč, da bi poslal ubogemu tolažbo.