Te in take besede so, ki je na očeta noč in dan mislil in po njem žaloval, tako presunile in ganile, da si je začel tudi on solze brisati in združevati z njeno izmišljeno otožnostjo svoje resnične bolečine. Popisovala sta eden drugemu zlate dni in leta, katere sta prebila v društvu svojih pokojnikov, in je čutil neizrečeno zadovoljstvo, da je našel dušo, ki je njegovo gorje razumela. Vnela se je v njem prva prijaznosti do nove znanke, ki je bila že v prvem začetku dosti, da je ni mogla pogasiti ostra sapa, ki je iznenada pripihala.