Šla je vselej tudi k sv. obhajilu in je molila tako presrčno, da se ji je vse čudilo. Zdihovala je kar naglas in poljubovala pridno cerkvena tla. Rozala je opazila bogoslužno deklico že prvi pot in je dejala potem pri Zvonirjevih: ‚Zdaj vidim, da sem se zmotila v svoji sodbi.