Ko je videla, da ve, kdo mu izkazuje dobroto, ji je bilo pa tudi prav, samo nekoliko ga je oštela, zakaj ji ni nikoli ne besedice zinil, da toliko strada in trpi. Povedala mu je, da ga Lokarjevi poznajo, da je tako priden, in da jim je všeč, da vzame s sabo tudi zanj kaj malice. Rekla mu je na pol resno na pol šaljivo: ‚Veš,, odslej ti ne bom nosila več skrivaj, pa se ne boš smel braniti.