Enriku je jako prijal sinov novi tovariš, kajti je bil »pameten«, ki je z njim prav rad govoril po nemško in torej ni bil tak fanatik kakor drugi dijaki. Hvalisal ga je proti Kleemannu brez konca in kraja in ta ga je naskoro pritisnil na svoje izdajalsko srce s tako ljubeznijo kakor. Povzdignil ga je med odličnjake in v osmi šoli celo za prvega premianta.