Zunaj šole sva se midva pomenkovala vedno po slovensko, pozneje, ko sem bil že učitelj na Hrvaškem, pa po ilirsko, kar mu je tako ugajalo, da me je razglasil za svojega sorodnika. Izmed vseh svojih profesorjev pa sem ljubil najbolj starešino, očeta, ki je bil sploh tako blaga duša, da vsaj med dijaki ni imel nikoli nobenega sovražnika. V rodoljubju glasoviti profesor ni segel niti do pasa.