Mažuranić je dobro vedel, kako svobodno razlagam politično zgodovino vseh narodov in da povem na vsa usta v zgodovini hrvaškosrbske literature vse grehe, s katerimi sta jo zadržavali, kazili, kvarili, preganjali in ubijali državna in cerkvena oblast. Tudi je ravnatelj kmalu zvedel, kako neusmiljeno napadam o vsaki priliki praznoverje. Kako lahko se je ta moja navada dala tako zasukati in tolmačiti, da napadam pobožna narodna mnenja, staroslavne legende in tudi katoliško vero, ki jih odobruje.