Kako marljivo in pazljivo sem se učil iz glave zlate pesmi zame klasika vseh klasikov, nebeškega! Še se spominjam dobro, kako globoko so se mi zapičile v dušo in me ranile in zopet vnele njegove strašne besede o Sloveniji »predragi deželi ... v kteri očetje so naši sloveli, ktera zdaj ima grob komaj za nas«. In kako navdušeno sem poslušal mogočne budnice našega Koseskega.