Ko ga v vedno večjem čudu prašam, od kod izvira tolika srditost, ni hotel dolgo nič povedati, mrmral je nekaj zase, nosljal tobak, kihal, srkal svoje vino in zopet mrmral. Šele čez kakih petindvajset minut mi poda roko in reče dobrovoljno: »Naj pa bo, veste, zato ker vas imam rad, ker se pomenkujeva večkrat tako mirno, pošteno, ne pa po cigansko in po pijansko, ker to mi verjemite, da so naši farmani sami cigani in pijanci, zato pa jim želim tudi hudiča za botra. Midva pa sva prijatelja, kakor Bog zapoveduje, zato pa bom tudi oznanil vam svojo rano in skrivnost.