Vdova ihti že manj in manj, nazadnje utihne popolnoma in srka željno medene besede svojega soseda. Že se je mogla meniti z njim to in to in ne samo o smrti svojega moža. Zdaj jo prime prekanjeni vdovec za roko in pravi: ‚Izgubila si dobrega varuha, da takega še nikoli ni videl naš pregrešni svet.