Žlahta in znanci prihite tolažit jo. Srdito jih podi od sebe in vpije venomer: ‚Smrt, smrt, kaj čakaš, da me ne združiš z mojim ljubčkom, z mojim srčkom’ ‒ in bogve, koliko mu je dajala še drugih takih pridevkov. Vrgla se je na tla in metala sem ter tja in se tolkla in si skubla lase, da je vsak rekel: 𠆫og se usmili, ta žena je zblaznela, njej se ne da pomagati.’