V svoji hudobiji sem si izmislila ostudno laž, ki ti je naklonila toliko žalosti. Ko bi mogla vstati, bi padla na kolena predte, da oporečeš zakletev, da mi odpustiš zdaj, ko sem na smrtni postelji, neznansko krivico in razžaljenje. Oh, saj sem se dostikrat pokesala, več ko stokrat sem ti mislila odkriti svoj greh, ali bilo me je tako sram in strah, da si nisem upala.