Ko je prišla že bolj v leta, si je mislila: V kako pošteno, trdno hišo bi bilo vendar najbolje se vriniti, pa je zalezovala dobrega fanta z ravno tako umetnostjo kakor falota. O, kako se je znala hliniti in sliniti mu, kako pridno je letala v cerkev, kako pobožno je poklekovala pred oltar in molila po cele ure, doma pa je ni bilo spraviti proč od dela: vstajala je prva, spat je hodila najzadnja, trpela je z voljo vsako sitnost, vsak trud, obnašala se je proti vsakemu v hiši kakor jagenjček. Taka svetopetnica je znala biti, dokler se je nadejala, da kaže.