Tako so se poteple Šentvijanke po svetu, so kazile druge in se pokazile tudi same. One so se začele prve pajdašiti in pariti s škrici, in da se jim bolj priliznejo, so si izmišljevale vsako leto kako novo gospoščino, kako grdo, do zdaj na kmetih še neznano in prismodarijo.’ V tem slovečem kraju je zagledala beli dan in že v otroških letih je kazati, da je kos svojim rojakinjam.