Čez goro sva šla peš, vesele se krasnega jutra, v vsakovrstnih pogovorih. O svoji ljubezni z mi začne praviti sam; njegova povest se je ujemala z njeno popolnoma, nazadnje zdihne: »Zakaj ni čakala še dve leti! Mati so mi umrli in sestri se omožili ‒ oče pa ne bi bili delali nobene zabave in neprilike.«