Tožila me ni nikoli, gotovo iz strahu, da ne postanejo že na pol pozabljeni grehi zopet očitni. Z dijaki se dogovorimo, da sprejmemo odslej vsak napad na svate za svoje razžaljenje in se ravno pomenkovamo, kako bi se dalo vdihniti celi tovarišiji kaj življenja in veselja. Naenkrat zagrmi pred oknom tak ropot, kakor da se podirajo streha, mostovž in stopnice.