Trpel je strašen post, zdaj se ga je sreča spet enkrat usmilila. Urno gre proti domu, si briše umazane roke ob hlače in premišljuje, kako bi se prikupil svatom, posebno pa očetu starešini. Stopivši v hišo, se globoko prikloni vsem, najnižje pa starešini, in jeclja: »Prišel sem, da pozdravim veselo družbo, vse svate, najbolj pa vas, oče starešina, ker slovi vaše pošteno ime daleč okoli.