Znanec, ki je občil z njim najdalje, mi je rekel, da ga ne more drugače soditi kakor z besedami: »Non macula in corde ejus.« V Ljubljani je slišal, da so se slovenski običaji ohranili najčišče na Dolenjskem, da se slovenski jezik ne govori nikjer tako pravilno kakor na Belokranjskem in da veselejših ni, kakor so naši brezskrbni, lahkoživni. Te pripovedke so zbudile v njem gorečo željo, preživeti nekoliko mesecev na Dolenjskem.