Midva z pa sva si posadila vsak enega otroka v naročje, ona hčerko, jaz sinčka, ozrla sva se še enkrat na svojo prodano hišico, na mokronoško cerkev in domače hribce in dolinice in sva letela z vozom naprej proti Novemu mestu brez jeze in žalosti, brez solze in zdihljaja. Ona ne verjamem, da bi se bila selila tako mirno in veselo, ali videla je mojo radost, mojo voljo in srčnost, in ta pogled je dal tudi njeni duši pogum, upanje in dobrovoljnost. Precej drugi dan sva začela delati.