Jel sem žalovati in skrbeti, da so se mi delale kar megle pred očmi. Po cele ure sem molčal za mizo, strmel v peč in prežvekoval svojo revščino. Včasi, ko sem pogledal nedolžne otročiče, se mi je utrnila debela solza; pekla me je vest, da bodo morali zaradi mene živeti ubožno in morda še dom zapustiti in iskati si kruha pri ljudeh.